Anže Žnidaršič blog

Trenutno sem na očesni kliniki v Ljubljani. Da pa pridemo do današnjega dne, pa je potrebno čez celo zgodbo.

Zaenkrat ne bom pisal o potovanju po Belizah in Mehiki, to pride na vrsto v naslednjih dneh/tednih, trenutno se bom osredotočil le na del potovanja, ki zadeva mojo trenutno nastanitev na očesni kliniki kliničnega centra.

Zadnji dan potovanja pred poletom, 20. marca, sem zjutraj v očesu imel malce neprijeten občutek. Kot da bi imel v njem tujek. Sem uporabnik mehkih kontaktnih leč (na daleč ne vidim dobro), tako da sem leče tisti dan sicer poskušal uporabljati, a je bilo moteče in sem jih kaj kmalu iz oči odstranil. Na ta dan sva se z Alešem iz hotela Oasis Cancun preselila za zadnjo noč v downtown Cancuna v hostel Kankun.

Občutek v levem očesu je bil vedno bolj moteč, zato sva z Alešem odšla v lekarno po kapljice za oči (okoli 18. ure). Poleg tega je Aleš staknil tudi prehlad, tako da sva kupila tudi neke antiflu tablete.

Proti večeru sem levo oko komajda lahko odprl, postajalo je tudi boleče. Vzel sem še ketonal in počasi zaspal. Zjutraj sva se zbudila že ob 5:00, saj sva imela let iz Mehike (Cancun) ob 8:30. Levega očesa nisem mogel več odpreti, bolelo je, prav tako nisem mogel odpreti desnega očesa, saj če sem poskusil, je levo oko začelo boleti še bolj.

Tako sem lahko le mižal in se držal Aleša, ki me je vodil do avta, pa čez celotno letališče v Cancunu do letala. Prvič sem občutil kako grozen je občutek, če ne vidiš nič. Čeprav se nekoga držiš še vedno koga pohodiš, se butneš kam, slišiš le stvari okoli sebe, ne veš pa niti malo kako izgleda prostor okoli tebe. Grozen občutek, si popolnoma odvison od nekoga drugega, da te vodi naokoli.

Na letalu se je stanje dodatno poslabšalo, bolečine so se povečale do stopnje, ko je postajalo nevzdržno. Na srečo je let trajal le okoli 4 ure. Najin let do Evrope je imel tranzit čez letališče v Philadelphiji (ZDA). Do letališča pa je postala situacija tako nevzdržna, da sva morala iskati pomoč na letališču. Prišli so reševalci in naju odpeljali iz letališča do najbližje bolnišnice – Jefferson Methodist Hospital Philadelphia.

Bolečine so bile vedno hujše. Na srečo so mi kmalu v bolnišnici dali v oko neke anastetične kapljice in bolečina je izginila v nekaj sekundah. Oko sem dejansko lahko odprl, a videl nisem nič. Seveda nisem videl nič le na levo oko, desno je bilo vredu.

V bolnici so ugotovili, da je zelo grda infekcija in da moram nujno naprej na očesno kliniko. Žal to izgleda tako da ti naročijo taxi in ga moraš počakati. Vmes so kapljice popustile in pričela se je še hujša bolečina. Do takrat ko sva prispela v očesno urgenco (Wills Eye Emergency) sem doživljal bolečine hujše kot kdajkoli v življenju. Aleš me je miril, od mene je teklo, bolelo je kot da bi mi nekdo zlival kislino na oko in mi ga ob tem še žgal z ognjem, bolela me je že cela glava, če bi mi nekdo v roko porinil orožje, bi si naredil tisti trenutek konec, bilo je res nevzdržno.

Na srečo je takoj na urgenci prihitela sestra in mi dala novo dozo protibolečinskih kapljic in zopet, v 10 sekundah, je bolečina izginila. Na očesni urgenci so ugotovili, da imam v očesu zelo agresivno bakterijo in da bo potrebno takoj pričeti z zdravljenjem. Bakteriji se reče Pseudomonas.

Povedali so mi tudi, da sem imel srečo, da sem zapustil letališče in prišel k njim, saj bi, v primeru da bi nadaljeval pot do Evrope, skoraj zagotovo izgubil vid na levo oko. Poleg tega pa so ena najboljši klinik v ZDA. Torej vsaj malo sreče v nesreči. Gotovo bi bilo tudi zdravljenje v Mehiki zelo drugačno.

Poti tako nisem smel nadaljevati, kar je pomenilo, da sva morala ostati v Philadelphiji. Ker je bila nedelja, očesna klinika Wills Eye ni bila odprta, le urgenca. Tako so rekli, da morava ostati vsaj do ponedeljka, da naju pregledajo še tam.

V ameriki večino stvari zdravijo ambulantno. To pomeni, da nisem ostal v bolnici, ampak sem odšel v hotel. Dobro je tudi to, da so nama predlagali v kateri hotel naj greva in sva dobila tudi popust za nočitev glede na to da sem pacient. To imajo dobro urejeno. Brez Aleševe pomoči seveda nebi mogel nič sam in bi me lahko le hospitalizirali, kar pa bi bilo veliko dražje. Na urgenci so mi dali 3 vrste kapljic (Fortified Vancomycin 25 mg/ml, Fortified Tobramycin 15 mg/ml, ter Atropine Sulfate Ophthalmic Solution), ki mi jih je na 30 minut dajal v oko prvo noč Aleš. Do ponedeljka tako ni spal nihče od naju.

V ponedeljek sem imel pregled ob 14:30, žal imajo uradne ure le v popoldanskem času. Na pregledu so povedali, da je stvar zelo resna, ampak popolnoma ozdravljiva. Prepovedali so mi tudi nadaljevanje poti do konca tedna. Tako sva vedela, da bova morala ostati v Philadelphiji vsaj do petka (bil je ponedeljek).

Čakanje na pregled v Wills Eye Hospital

Nato sem imel preglede še v torek, sredo in petek. V torek so mi tudi spremenili kapljice. Jemati sem moral le še ene kapljice (Fortified Tobramcin – 15 mg/ml) na 1 uro, ter ponoči na 2 uri. Tako sem lahko odspal skupaj vsaj tisti 2 uri. Bolečine so bile še vedno prisotne vsakič, ko sem si dal kapljice, a so bile takšne, da je bilo možno zdržat. Poleg tega sem dobil tudi protibolečinske tablete (Acetominaphen), ki sem jih vzel vedno, ko je bolečina prerasla mejo moje vzdržjivosti.

Na vsakem pregledu so rekli, da je malce bolje, videl na levo oko nisem praktično nič, bilo je zelo občutljivo na svetlobo, tako da zunaj brez sončnih očal nisem mogel hodit, pa še to sem si glavo zakrival občasno z roko. Zanimivo je, da so mi na vsakem pregledu v oko dali neke kapljice, ki so popolnoma nevtralizirale bolečine, da so mi lahko popolnoma brez bolečin opravili pregled.

V teh dneh sva si seveda urejala tudi letalske karte in prtljago. Čeprav sva v nedeljo rekla naj partljage ne pošljejo naprej (proti Frankfurtu v Nemčji in naprej do Benetk v Italiji) so jih poslali. V ponedeljek sva naročila, da želiva kovčke nazaj, saj nisva imela nič za preobleči. Zagotovili so nama, da bodo v hotelu najkasneje v sredo. V sredo pa šok. Ni kovčkov. Kličeva in povedo, da so še vedno v Benetkah, da je nekaj šlo narobe. Tako sva se potem odločila, da naj jih ne pošiljajo nazaj, saj bi bili nazadnje kovčki v Ameriki, midva pa doma.

V hotelu so nama že v ponedeljek dali pribor za britje, zobne ščetke, itd. Cunje pa sva nakupila v Macy’s. Aja, vrnimo se na letalske karte. Na US Airways so bili zelo prijazni in razumevajoči, da je šlo za nujen primer in so nama brez dodatnih stroškov dali nove karte za let v soboto.

V petek so na kliniki tudi rekli, da grem lahko domov, ampak le v primeru, da imamo v Sloveniji primerne specialiste za oči. Njihova preferenca je sicer bila, da bi ostal še naprej pri njih na zdravljenju.

Če koga mogoče zanima strošek zdravljenja. Za urgenco zaenkrat še ne vem, mogoče mi bodo račun poslali po pošti, sicer pa je bil v ponedeljek pregled 70 $, torek 44 $, sredo 44 $, ter petek 44 $. Poleg tega Tobramcyin kapljice 50 $, Acetominaphen 11 $, ter mazilo za oko Ciloxan (ki sem ga od četrtka lahko uporabljal 6 ur ponoči, tako da sem več lahko spal) 100 $. Skupaj torej 202 $ za zdravljenje in 161 $ za zdravila (tiste 3 vrste kapljic prvi dan na urgenci mi niso računali).

Glede na to, da sta me vsak dan pregledala dva do trije zdravniki, čakati je bilo potrebno max. 10 minut, ter da me je pregledal tudi primarij in v petek nek direktor oddelka (nekako tako), je strošek zdravljenja po mojem mnenju majhen. Glavni strošek je bil seveda hotel. 6 nočitev je stalo okoli 1000 $. Na srečo sem bil zavarovan, tako da naj bi stroške dobil povrnjene.

Sicer pa te v ameriki na urgenco, itd. vzamejo brez problema. Povsod sem rekel, da nimam ameriškega zavarovanja (njim Coris ne pomeni nič), pa so me brez problema sprejeli. Malce so imeli le težav z mojim imenom, naslovom, državo..

Še spominska slika zadnji dan pred kliniko

Tako sva v soboto odšla iz Philadelphije proti Nemčiji kamor sva prispela ob 6. uri zjutraj, nato naprej do Benetk in na koncu sem bil v Ljubljani v nedeljo okoli 13. ure. Končno doma! Ko sem po več kot treh tednih bil nazaj v Sloveniji sem bil presrečen.

V nedeljo sem nadaljeval s predpisano terapijo iz Philadelphije. V ponedeljek zjutraj pa sem takoj odšel na očesno kliniko v Ljubljano. Seveda sam nisem mogel voziti, peljal me je oče. Po dobri uri čakanja so me pogledali in prvi odziv, ko sem odprl oko je bil “faaaaaaaaak, kaka infekcija” (si ne izmišljujem, “fakkk” je bil definitivno prisoten). Rekli so da prvič vidijo tako grdo infekcijo očesa. Slišati to me je spravilo kar v slabo voljo, američani so sicer rekli, da je velika in grda, ampak tu pa da je grozno, da prvič vidijo. To pač ni dobro slišati, ker nočeš biti prvi primer.

Po prvem pregledu so me potem poslali na sprejem na očesno kliniko, čeprav sem mislil, da se bom še naprej zdravil ambulantno, torej da mi bodo dali kapljice in bom lahko doma. Nato sem čakal okoli 4 ure na zdravnico, ki ima paciente, ki so sprejeti v bolnišnico, torej tiste, ki spijo na kliniki.

Zdravnica je seveda rekla, da ni šans, da grem domov, torej da moram ostati na kliniki. Seveda je bilo nujno, da si najprej uredim dostop do interneta

Najprej sem bil malce skeptičen do našega zdravstva (dolgo čakaš, slabša oprema, itd.), nekako ti v ameriki dajejo malce drugačen občutek, vsi so noro prijazni, pred vsakim pregledom tiste anastetične kapljice, da te nič ne boli, pravijo, da so imeli že n takšni primerov, itd. a sedaj po tednu dni zdravljenja lahko povem, da sem zadovoljen.

Iz dneva v dan pravijo, da gre na bolje, to vidim tudi sam, saj sem te dni na 1 meter že lahko štel prste (seveda ob primerni svetlobi in podlagi na kateri se kažejo prsti).

Osebje je tudi zelo prijazno na očesni kliniki.

Trenutno imam malce spremenjen vnos zdravil, izgleda pa tako:

• 1% Atropin, kapljice, 3x dnevno
• Tobrex (3 mg/ml), kapljice, vsako polno uro
• Ciloxan (3 mg/ml), kapljice, vsake pol ure
• Tobrex (3 mg/ml), mazilo, 2x dnevno
• Ultop, zjutraj na tešče, 1 tableta
• Naklofen, zjutraj in zvečer, 1 tableta

Od polnoči dalje imam potem le ob 3:00 kapljice in potem od 6:00 naprej zopet na 30 minut. Spanja ni prav dosti. Na srečo mi v bolnici kapljice dajejo sestre in tako kdaj sploh ne vem, da sem se kaj vmes zbudil, da sem dobil kapljice, je postalo očitno to že podzavestno početje.

Infekcijo sem dobil 99% zaradi tega, ker sem (bil) uporabnik mehkih kontaktnih leč. Sicer jih nisem nikoli nosil ponoči, a so rekli, da sem lahko bakterijo staknil v morju, v bazenu, pod tušem, ko sem si pral roke, mogoče na pena partyu, itd. Sicer sem leče čistil izključno s tekočino za leče in roke imel tudi navlažene le s to tekočino, a je vseeno enkrat nekaj prišlo v njih.

Načeloma se za potovanja priporoča dnevne leče (jaz sem imel mesečne), torej leče, ki jih po koncu dneva vržemo v smeti.

Da bom videl na levo oko bo trajalo še od enega do dveh mesecev, upam pa, da bom lahko čimprej lahko zdravljenje nadaljeval od doma in na kliniko hodil le na preglede.

Za vse tiste firbce, ki vas zanima kako izgleda takšna infekcija pa sem se tudi po štirih dneh infekcije slikal v Philadeplhiji. Slikanje je bilo sicer boleče (bliskavica!), ampak za znanost in firbce naredim vse. Tisti z dobrim želodcem, si lahko sliko infekcije ogledate tu (klik).

Šele, ko se ti zgodi nekaj takega začneš cenit tisto kar imaš, želiš si le, da bi lahko zopet dobro videl na oba očesa. Na kliniki slišim tudi veliko zgodb drugih pacientov, nekatere so res neverjetne in si misliš, da se ti kaj takega pa ne more zgoditi. Praktično bi lahko iz vseh teh zgodb napisal knjigo. Moje zgodbe seveda še ni konec, upam pa, da bom zopet dobro videl čimprej.

V naslednjih dneh bom napisal še več, tole sem pa že moral, ker nekako ko 20-krat poveš isto zgodbo, bi že rad rekel “eh, preberi si tam pa tam pa me vprašaj, če je še kaj”

p.s.
Če bi kdo rad prišel na obisk, so le-ti od 15-19h, ponavadi imam prvi dve uri tu sorodnike, frende pa po 17. uri. Sem na očesni kliniki v Ljubljani (tam kjer Grabljevičeva ulica seka Zaloško), oddelek A, 1. nadstropje.

Datum: 5.4.2010 ob 08:58 | Kategorije: Jaz, Poučno | RSS feed za komentarje: RSS 2.0 feed.
Dodaj komentar ali pa trackback iz tvoje strani.